Pričujoče delo se ukvarja s kompleksno, perečo in kontroverzno problematiko razvojne uspešnosti novih članic Evropske unije, nekdanjih socialističnih družb. V ospredju je predvsem preučevanje možnosti n omejitev strateškega usmerjanja gospodarskega razvoja v kontekstu celovitega družbenega razvoja. V prvem poglavju avtor obravnava teoretična izhodišča analize, pri čemer je v ospredju umerjanje gospodarskega razvoja v kontekstu modernih družb, za katere je značilen primat funkcionalne oblike diferenciacije in naraščajoča kompleksnost. Pri tem pa ga posebej zanimata (ne)zmožnost hierarhičnega oblikovanja razvojnih strategij in vloga, ki jo lahko pri tem igra država. V tretjem poglavju se avtor osredotoči na dejavnike samoorganizacije in sodelovanja med različnimi akterji (ter med različnimi delnimi sistemi) kot predpogoja učinkovitega strateškega procesa.
Podrobnosti artikla
Posebno pozornost nameni tudi konceptu socialnega kapital. Prav tako pa preuči različne opredelitve in raziskovalne strategije ter vlogo socialnega kapitala pri oblikovanju multifunkcijskih povezav in socialnem učenju. V drugem poglavju bo pozornost usmeril predvsem na koncept strateškega usmerjanja družbenega razvoja in možnost tovrstnega pristopa. Pri tem je avtor poimenoval strateški proces kot družbeni proces, ki se odvija na posebnem področju med individualnimi in kolektivnimi akterji in emergentnimi strukturami. V predzadnjem poglavju avtor preide na empirični del analize, kjer na temelju idealno-tipskega modela strateških kompetenc akterjev opravi študijo primera strateških procesov v Sloveniji v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.